Pravice intelektualne lastnine, kamor sodi avtorska pravica, so temeljna »surovina«, ki narodu omogoča suverenost in razvoj po lastno začrtani poti. Neodvisni. Svoji kulturi lastni, kar dejansko omogoča udejanjanje svobodnega izražanja v njegovem polnem pomenu.
Avtorske pravice so osnovni mehanizem financiranja kulturnih / ustvarjalnih vsebin, zato je nujnost politike vsake suverene države, da zagotovi učinkovit sistem avtorske zakonodaje, če želi ohranjati svojo suverenost, identiteto, obstajati kot narod. Priznati avtorju pravico in jo uzakoniti na delujoč način, ki mu omogoča preživetje od lastnega dela, ustvarjanja; po drugi strani pa javnosti omogočiti dostopnost do ustvarjalnih vsebin – saj stvaritve niso same sebi namen. Dve nasportujoči si silnici, ki ju, praviloma, razvite demokratične države znajo smelo vkomponirati v zakonodajo-regulativen okvir. Državni dokument strateškega pomena.
V Sloveniji je opazen trend šibke zavesti dejanskega smotra avtorske zakonodaje in (politično) nerazumevanje celovitosti krhkega sistema, ki deluje le, če so tudi ostali družbeni podsistemi uravnoteženi. Ugotavlja se, da avtorsko zakonodajni sistem ne udejanja svojega poslanstva na dovolj učinkovit način.
Slovenski (glasbeni) ustvarjalci na nezadostno razumevanje avtorske zakonodaje že več let opozarjajo politično elito in javnost. Pred dnevi so naslovili pismo »Avtorski apel«:
»(...) V žaru naivne ustvarjalnosti smo uspešni avtorji doumeli, da je v Sloveniji uspel divji prevzem naših – avtorskih in sorodnih pravic. O sumu takšnega scenarija smo sproti obveščali vse pristojne organe, politiko, medije in na koncu ugotovili, da trkamo na zaklenjena vrata in gluha ušesa. Zakaj je tako, si naivni avtorji lahko le mislimo. Očitno je v Sloveniji v zadnjih letih uspela in zmagala smer, ki jo zanima zgolj hipni zaslužek. Provizija za zastopanje tujih in deloma tudi domačih repertoarjev. Niso ji mar slovenska ustvarjalnost, domača delovna mesta, dolgoročni uspeh in pomen ustvarjalnosti za državno suverenost, uspešnost in samozavest. Da o stoletnem trudu za dosego avtohtone države na temelju svoje kulture, jezika in pesmi niti ne izgubljamo besed
(…)
Spoštovani! Slovenski ustvarjalci, ki nas pozna strokovna in širša javnost, smo razočarani, da pri kreiranju kulturne in gospodarske strategije, na področju, na katerem ustvarjamo, nismo in ne smemo¬ biti sogovornik. Vrata, ki jih domači ustvarjalci ne zmoremo odpreti leta in leta, se tujim 'vojščakom', opremljenim s kapitalsko ali vojaško močjo, odprejo v enem dnevu. Troja. Troja.«
Pod
Avtorski apel so se podpisali Marino Legovič, Marko Vuksanovič, Zoran Predin, Jože Skubic, Janez Hvale, Kevin Koradin, Miša Čermak, Sašo Kolarič, Peter Lovšin, Patrik Greblo, Jan Plestenjak, Vlado Kreslin, Mirko Vuksanovič, Primož Grašič, Aleš Klinar, Lojze Krajnčan, Jože Potrebuješ, Drago Mislej – Mef, Branko Đurić – Đuro, Jure Robežnik, Katja Verderber – Katarina Mala, Domen Gracej, Vojko Sfiligoj, Matjaž Vlašič, Mojmir Sepe, Adi Smolar, Gal Gjurin, Severa Gjurin, Pavel Mihelčič, Andrej Kregar, Martin Štibernik, Dejan Radičević.