Avstrijski državni zbor je sprejel amandma avtorske zakonodaje, ki ureja nadomestilo za medije z možnostjo »kakršnega koli« hranjenja podatkov s ciljem pravičnega poplačila imetnikov pravic za izjeme privatnega kopiranja. To pomeni, da se npr. računalniški trdi disk, (hard disk), pomnilniške enote prenosnih telefonov, ki omogočajo predvajanje glasbe ali filmov in več namenske spominske kartice nedvoumno vključene v obvezno plačilo nadomestila.
Nova zakonodaja bo vstopila v veljavo 1. oktobra 2015.
Imetniki pravic načeloma pozdravljajo sprejeto ureditev, za katero so se borili več let.
Višina nadomestila iz tega naslova je omejena na 20 milijonov EUR letno, v kolikor bodo odstopanja tako navzgor kot navzdol za 1 milijon EUR, se bo tarifa temu primerno prilagodila.
Tarifa, ki mora sicer izpolnjevati določene kriterije, se določi s pogajanji med gospodarsko zbornico in kolektivnimi organizacijami. Pomembna novost pa je tudi, da so uvozniki medijev in naprav zakonsko zavezani h kvartalnemu poročanju, in sicer do 15. v mesecu za preteklo kvartalno obdobje.
Kaj bi tak model prinesel Sloveniji oz. upravičencem do nadomestila?
Predvsem bi Slovenijo postavil ob bok vsem preostalim državam članicam Evropske unije, saj je zdaj Slovenija poleg Bolgarije država, ki tovrstnega nadomestila ne uveljavlja že od l. 2009 in to kljub zakonsko prepoznani pravici, kršenju ustavne pravice imetnikov pravic, zahtevi za kolektivno upravljanje več kolektivnih organizacij in mednarodnim obveznostim.
Ocenjeno je, da bi se v Sloveniji iz tega naslova lahko zbralo od 1,2 milijona do 2 milijona EUR letno; torej od 0,6 EUR do 1 EUR na prebivalca (medtem ko avstrijski model predvideva 2,35 EUR na prebivalca).
Če pa bi prenesli avstrijski model, bi se - upoštevajoč BDP - v Sloveniji moralo zbrati vsaj 2 milijona EUR letno.
Kdo bo odgovarjal za škodo, ki dnevno nastaja upravičencem že 5. leto?