"Nismo vselej to, kar smo,
duh, telo –
nekdo nekomu je ječar
in takrat, ko mene v meni ni,
kdor prost živi, živi." (Človek v človeku: Aleš Strajnar, Dušan Velkaverh)
Dušan Velkaverh, radijski novinar, ki je delal tudi v Založbi kaset in plošč RTV in je bil v zlatih časih Slovenske popevke in razcvetu radijskega orkestra direktor radijske produkcije, se je tam tudi upokojil. A pisati je začel zgodaj in slučajno: še kot radijski novinar je v svojih dvajsetih letih na kitarijadi, na kateri so bili tudi Mladi levi in Bele vrane, spoznal Jureta Robežnika. Jure je dobil naročilo za pesem, nekdo je pripeljal Dušana in skupaj sta leta 1968 ustvarila njegovo in njuno prvo – Presenečenja.
Takrat ga je zapeljala muzika, takrat se ji je predal ves in za vse življenje.
In kako je črpal iz življenja, iz bogatih izkušenj polnega, svetovljanskega življenja, zaznamovanega že z rojstvom v Georgetownu v Gvajani: njegov oče je bil kapitan dolge plovbe, mama domačinka, toda široko razprta krila življenja, ki so ga vodila v New York, London, v Beograd, na Reko, so ga dokončno pripeljala v Slovenijo.
Srečen dan za slovensko glasbo!
Pa ne le zaradi 600 pesmi, njegovih otrok, Dušan Velkaverh je bil tudi eden od eminentnih ustanoviteljev Združenja SAZAS, njegov nekajletni predsednik, in človek, ki se je boril za avtorje in avtorsko pravico, saj se je zavedal, da je zasebna in neodtujljiva pravica.
Vesten, živahen, pošten, prijazen, pravijo prijatelji. In tako govorijo pesmi, ki jih je napisal. Med iskrenimi ljudmi. Dan ljubezni. Dekle iz Zlate ladjice. Ljubi, ljubi, ljubi. Otroci pankrtov. Silvestrski poljub. Rože za Elzo. Mlade oči. Ljubljančanke. Moja dežela. Dober dan, življenje.
In tudi zadržan. Razmišljujoč in čuteč. Samosvoj, govorijo pesmi. Dan neskončnih sanj. Maja z biseri. Nad mestom se dani. Oda Ireni. Ali veš, da te ljubim. Vsak je sam. Moje življenje in jaz. V meni raste drevo. Dan neskončnih sanj. Človek v človeku. Ne zapusti me. Vila z rimskega zidu, nastala v času prvega zakona ob vsakodnevni vožnji mimo rimskega zidu – neponovljiva.
"Vsak je sam,
ko ostane sam,
zdaj jaz, zdaj ti,
roke časa napletejo
pajčevinasto nebo,
duša je ptič brez kril,
ko življenje se dotakne dna,
proti soncu šine ta, ki zna –
biti sam, ko je sam …" (Vsak je sam: Tadej Hrušovar, Dušan Velkaverh)
…
Tvoja duša, ptič brez kril, čuti sonce, čuti človeka v človeku, čuti iskrene ljudi. In ti nisi sam. S teboj smo vsi, najprej in najbolj tvoji ljubi ljudje, izrekamo jim iskreno sožalje.
In s teboj je tvoja muzika. Muzika besed, ki je prerasla čas – za vse nas.
Miša Čermak
Združenje SAZAS