Novice in sporočila za javnost

V četrtek 10. 4. 2014 je potekal posvet o možnosti uvedbe enotne položnice vseh slovenskih kolektivnih organizacij. Organizatorja okrogle mize sta bila Glosa, sindikalna konferenca glasbenikov in STA, slovenska tiskovna agencija.

V ta namen je bila pri Ekonomski fakulteti izvedena študija pod vodstvom Marka Hočevarja, red. prof. dr., ki je ugotovitve predstavil na dogodku. Poleg tega je na dogodku direktor Sene (kolektivna organizacija za zaščito sorodnih glasbenih pravic na Nizozemskem), Markus Bos, predstavil primer sodelovanja njihovih kolektivnih organizacij v nekaterih delih splošne administracije, ki pa temelji na prostovoljni želji po sodelovanju.

Združenje SAZAS podpira idejo o uvedbi enotne položnice, še več, v preteklosti je že bila uveljavljena praksa v smeri enotne položnice, ki pa smo jo bili primorani opustiti zaradi prenagljene izdaje dovoljenje Zavodu AIPA (za isto dovoljenje sta se potegovali še dve organizaciji, in sicer Združenje SAZAS in AGICOA).

Pobuda s strani imetnikov pravic prezrta s strani države in medijev

Prav tako so že l. 2013 vodilni slovenski glasbeni avtorji, glasbeni izvajalci, avtorji slovenskih glasbenih besedil in slovenski glasbeni producenti in oblikovalci zvoka ter mladi, še neuveljavljeni slovenski glasbeni ustvarjalci v Glasbenem belem revitalizacijskem planu zavzemali za »vpeljavo koncepta 'ene položnice'«, tako da pobuda s strani imetnikov pravic obstaja, ki pa je očitno z medijske in državne strani ostala prezrta. Ko pa se o enaki stvari zavzemajo predvsem uporabniki pravic, pa ta tematika postane medijsko pokrita in tudi državni organi izkažejo interes.

Okolje ni zrelo za skupno položnico

Trenutno pa okolje ne omogoča, da bi enotna položnica zaživela, vsaj ne na temeljih, kot je pobuda zasnovana, iz (vsaj) dveh razlogov:

1. tovrstne pobude morajo v prvi vrsti priti s strani imetnikov pravic, ker gre za zasebne pravice (človekove pravice) in ne s strani uporabnikov, saj o višini stroškov kolektivnih organizacij ne morajo odločati uporabniki, temveč zgolj imetniki pravic.
2. Morda še pomembneje – za to morajo biti ustvarjeni pogoji, ki tovrstno sodelovanje sploh omogočajo in spodbujajo. To pa je naloga države.

V nadaljevanju izpostavljamo problematičnost družbeno-političnega okvirja in nerešenih vprašanj intelektualne lastnine, ki kaže na (ne)zrelost družbenega konteksta, znotraj katerega se imetniki pravic zavzemajo za uveljavitev tega, kar jim po zakonu pripada.

I. Družbeno-politično okolje ne zagotavlja osnovnih pogojev za kolektivno upravljanje na evropsko-primerljivi ravni:

1. Ni zagotovljeno izvrševanje po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) dodeljenih pravic imetnikom pravic (manko uveljavljanja pravic iz naslova privatnega kopiranja, celovito uveljavljanje AV pravic itd.).
2. Ni vzpostavljen mehanizem nadzora zakonite uporabe intelektualne lastnine (pridobitev dovoljenja za uporabo avtorske pravice, neplačevanje uporabe po ZASP-u zaščitenih del …)
3. Ne izvršuje se nadzor nad izvajanjem dejavnosti uporabnikov (izdajateljev radijskih in televizijskih programov) v skladu z ZASP, čeprav jim državni organ dodeli frekvenco in izda dovoljenje za oddajanje programa v skladu z Zakonom o medijih.
4. V nerazumno dolgih časovnih okvirih se odloča o vlogah za dodelitev dovoljenja za kolektivno upravljanje različnih vrst pravic, ki opredeljenih v ZASP.
5. Ni vzpostavljene sorazmerne vrednosti posameznih vrst pravic (avtorska nasproti sorodnim pravicam).
6. Pri izdaji dovoljenj za kolektivno upravljanje pravic se ne upoštevajo vsi pogoji, navedeni v ZASP.
7. Ne spodbuja se razcveta industrij, temelječih na pravicah intelektualne lastnine, in to kljub dejstvu, da ta sektor v EU velja za najbolj hitro rastočo panogo ter ponuja številne možnosti odpiranja novih delovnih mest.
8. Nič ni storjenega v smeri vzgajanja zavedanja o pomenu intelektualne lastnine.

II. Med avtorsko pravico in sorodnimi pravicami obstajajo bistvene razlike:

Avtorska pravica je lastninska pravica. In zatorej omogoča avtorju / imetniku, da se sam odloči, kako in kdaj jo bo dal na voljo javnosti in za kakšno vrednost. To pomeni, da bi v primeru nezakonite uporabe avtorske pravice (avtorsko zaščitenih glasbenih del) avtor lahko izdal prepoved uporab, česar pa imetnik sorodnih pravic ne more zahtevati. Zato uvedba enotne položnice za avtorsko in sorodne pravice na tem nivoju ni mogoča.

Uveljavljeni slovenski avtor, Tomaž Grubar, o samem dogodku meni:

»Dogodek je bil za avtorje precej naporen, saj se je nekako ustalila praksa, da o avtorski pravici, ki je zasebna lastnina, v zadnjem času govore predvsem uporabniki. Tudi avtorji smo sicer lahko izrazili svoja mnenja in poglede, a smo svoje besede izražali s kislim priokusom suženjstva in očitno podrejenega položaja, saj je v naši družbi vse bolj jasno, da država /in posledično/ uporabniki nikakor ne razumejo pomena zaščite in vrednotenja intelektualnega ustvarjanja. V večini primerov, uporabo avtorskih del razumejo predvsem kot dodatno breme gospodarstva in več ali manj nepotreben strošek. Gre za percepcijo nerazvitih držav in avtorji se težko sprijaznimo, da je Slovenija padla tako nizko.«

In kje moramo začeti reševati problem?

• Zagotovitev razmer, da bo intelektualna lastnina spoštovana in pravično ovrednotena.
• Vzpostaviti vzvode, ki bodo zagotavljali plačilno disciplino in onemogočali izigravanja z ZASP določenih pravic imetnikov s strani uporabnikov.
• Določitev jasnega razmerja med avtorsko in sorodnimi pravicami bi pomenilo večjo preglednost, predvidljivost plačila, pa tudi prihranke kolektivnim organizacijam, saj bi se tako lahko hitreje izpogajale tarife. Takšno ureditev ima npr. Avstrija, kjer so na 100 enot avtorske pravice, sorodne zaračunane s 23 %.To pomeni tudi, da trenutne izpogajane tarife v Sloveniji pomenijo previsok skupni strošek, predvsem pa podhranjeno vrednost avtorske pravice glede na sorodne.

Primer skupnega izračuna:

Dokler ne bodo zagotovljeni osnovni pogoji (družbena podstat) za delovanje kolektivnih organizacij na evropsko primerljiv način in dokler ne bomo znali ceniti  intelektualne lastnine, ter bodo mediji delovali večinoma v smeri varovanja interesov uporabnikov na nivoju gostilniških debat, bomo še naprej težko zagotavljali osnovni nivo avtorske zaščite in tavali v temi teoretičnih modelov.

Kaj pa v Evropi?

Nikjer v Evropi ni uveljavljena praksa izstavljanja zgolj ene položnice za plačilo uporabe tako raznovrstnih pravic, kot nam je pred kratkim pojasnil regionalni direktor za Evropo pri konfederaciji avtorskih društev CISAC.

V imenu Združenja SAZAS sta se dogodka udeležila Tomaž Grubar, podpredsednik UO in Primož Grašič, predsednik Glasbenega odbora. Poleg ostalih predstavnikov kolektivnih organizacij (Zavod IPF - Gregor Štibernik in Boštjan Menart; ZAMP - Tone Frelih) je v pogovoru nastopila tudi direktorica Urada za intelektualno lastnino, Vesna Stanković Juričić, strokovna svetovalka na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije Sabina Rupert, predstavnik Združenja operaterjev digitalnih TV storitev Jože Zrimšek.