Navigacija

Kategorije

Informacije

pon. 8.30–15.00
sre. 8.30–15.00
pet. 8.30–11.30
Splošne informacije

Novice in sporočila za javnost

Štirje kovači vpisani v Guinnessovo knjigo rekordov

  • 148
Štirje kovači vpisani v Guinnessovo knjigo rekordov

Glasba – ljubezen, ki ji ni konca

Koroški ansambel Štirje kovači se je decembra 2021 vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejši neprekinjeno delujoči ansambel na svetu. V njem Franc Šegovc, soustanovitelj in vodja Štirih kovačev, že 67 let skupaj z ženo Hermino in drugimi člani ansambla razveseljuje občinstvo doma in po svetu.

V pogovoru harmonikar in pevec razkriva, v čem se skriva recept za rekordno pot enega najbolj znanih in uspešnih narodnozabavnih ansamblov pri nas.

Kaj vam vpis v Guinnessovo knjigo rekordov osebno pomeni in kaj vse ste potrebovali (dokazila), da ste dobili omenjeni naziv?

Idejo je sprožila nečakinja Lucija Fink. Že toliko let igrate, toliko nastopov imate, to bi se moralo nekje zapisati, je predlagala. Prišla je na idejo, da bi poskusili z vpisom v Guinnessovo knjigo rekordov. Z vso resnostjo se je obrnila na Urad Guinnessove knjige rekordov. Predložiti je bilo treba zahtevano dokumentacijo za 67 let neprekinjenega delovanja. Dokumenti so morali biti uradni, podpisani in žigosani.

Dobro je bilo, da sva z ženo Hermino (v ansamblu je pevka od leta 1972 op. p.) vseskozi skrbno shranjevala dokumentacijo o Štirih kovačih. Vse so natančno preverjali, za vsako leto posebej. Moralo je biti brezhibno. Ni bilo lahko. Da se je vse to uredilo, je trajalo skoraj leto in pol. Poslanih je bilo 254 dokumentov: fotografije, arhivski zapisi, izjave institucij, medijske objave, TV-oddaje, videospoti, plakati, naslovnice plošč, pogodbe in še kaj.

Kovači smo tega priznanja zelo veseli, to je poleg drugih priznanj pika na i. To je priznanje za delo, ki smo ga ustvarili, saj smo vso svojo ljubezen dali v glasbo.

Vaš seznam skladb je res številen, mnoge vaše skladbe so ponarodele. Od kod navdih za res velik glasbeni opus in od kod ansamblu poseben zven?

Štirje kovači smo s koroškega konca in imamo svoj zven. Tega smo vsa leta gojili, obdržali in poslušalci nas takšne poznajo. Poznajo po vižah, po besedi, petju in svojstvenem izvajanju, zato smo tu še danes.

V mojih notnih zvezkih je preko 800 skladb z mojimi aranžmaji. Vsaka skladba ima svojo izpoved. Naj bo instrumentalna ali vokalna, vsaka govori o tem, kar vidim, čutim, in vem, da jo ustvarjam za ljudi. Pišem tudi besedila za svoje skladbe. Dobro je, da so skladbe čim bolj originalne, spevne, raznolike. Res pa je, da si dan dnevu ni podoben. Z ženo Hermino sva izdala v samozaložbi notni zvezek s 40 pesmimi za vokalne skupine, notni zvezek s 15 skladbami mojih poznanih skladb, prirejenih za štiri klarinete, notni zvezek z 11 skladbami – partitura za simfonično skupino, notni zvezek za godbo na pihala in notno knjigo z notami – 800 mojih skladb, pesmarico Kam le čas beži s 400 besedili in dve knjigi Naš pobej bo muzikant, v njej so zgodbe Štirih kovačev, ter Rjava zemlja, zgodbe iz mojega otroškega življenja.

Kako vam uspe, da sta polka in valček v vaših skladbah brezčasna?

Danes imamo veliko ansamblov, kot še nikoli prej. Igrajo zelo dobro, celo odlično. Imajo svoj način igranja. Večinoma si sami pišejo skladbe, takšne kot čutijo, in prav je tako. Naj bo naša slovenska muzika, naj se sliši kaj lepega, če pa ne, pa kakor je. Moja rečenica je: »Vse, kar je prav, je lahko tudi narobe, je pa lahko tudi narobe prav,« kakor vzameš.

Kako je vam, kot vodji ansambla, uspelo tako dolgo ohraniti ansambel skupaj ob dejstvu, da se je v vseh teh letih zamenjalo le 12 članov?

V ansamblu sem začel igrati leta 1952, najprej v ansamblu Maks. Člani smo bili Maks Klančnik – saksofon (vodja takratnega ansambla Maks), Tine Lakovšek – trobenta in pevec, Franc Šegovc – harmonika in pevec ter Tone Breznik – bobni, bariton, njega je čez leto dni zamenjal brat Viktor Breznik. Igrali smo ob sobotah in nedeljah v hotelu v Slovenj Gradcu. Igrali smo skladbe, ki so jih igrale godbe na pihala, in tudi razne šlagerje.

Takrat sem veliko poslušal radio pri sosedu, saj ga doma nismo imeli. V enem od Četrtkovih večerov je napovedovalka dejala, da bo prvič zaigral ansambel Gorenjski kvartet. Stisnil sem se čisto ob radio in poslušal, kako je zvenela harmonika (tresenje), in v tistem trenutku sem si dejal: »Tako bom igral tudi jaz, pisal bom svoje skladbe, in tako smo opustili prejšnji program ansambla ter začeli na novo. Hitro sem vzel v roke svinčnik in notni papir in nastal je valček, ki ga igramo še danes, to je valček Pridi zvečer. Od tu se je začela nova muzika.

Kot sem dejal, se je prejšnji ansambel imenoval Maks. In isti člani ansambla smo leta 1953/54 začeli novo muziko z mojimi skladbami in ansamblu dali ime Štirje kovači, tako sem postal tudi vodja ansambla. Ime Štirje kovači smo si nadeli zato, ker smo bili vsi štirje zaposleni v kovaški industriji v Tovarni kos.

Če bi sešteli skupno igranje od leta 1952, bi naslednje leto šteli že 70 let. Štirje kovači smo kot velika družina. Zamenjalo se je 12 članov iz objektivnih razlogov: služenje vojaškega roka, šolanje, odselitve ali bolezni. Ostali smo dobri prijatelji. Na vsakih pet let naredimo velik dobrodelni jubilejni koncert, nekdanje člane povabimo, se dobimo in kakšno rečemo. Danes smo v ansamblu: Andrej Šmon – klarinet (osem let v ansamblu), Andrej Hudobreznik – trobenta (osem let), Srečko Sedar – pevec (30 let), Zdenko Zdovc – bariton (30 let), Jože Sedar (31 let), Hermina Šegovc – pevka (49 let) in Franc Šegovc – harmonika, pevec (67 let).

V 67 letih so v ansamblu igrali: Polde Kranjc, Viktor Breznik, Viktor Vrhovnik, Tine Lakovšek, Jože Šteharnik - Pepč, Jože Repnik, Tonko Oder, brata Jože in Tone Šteharnik, Avgust Skaza, Maks Klančnik in Tone Breznik. Še igramo in pojemo, da bo le zdravje.

Kaj mora imeti ansambel danes, da bi bil tako uspešen kot vaš – imate morda kakšen nasvet za mlade glasbenike?

Da lahko vztrajaš, dosežeš tako visoko številko delovanja, je en sam recept: »Delujte vztrajno, mislite na dobro glasbo, z ljubeznijo in nesebično, in prišli boste do svojega cilja.«

Vemo, da skladate in pišete pesmi skoraj vsak dan. Vendar, kako močno si želite, da bi spet nastopili pred občinstvom tako kot pred pandemijo?

Ker v srcu živim z glasbo, mi je ta čas prinesel praznino, čeprav imam v rokah skoraj vsak dan harmoniko, kaj skladam, zaigram. A to ni enako kot na odru, ko zaigraš, zapoješ pred občinstvom … Rečem pa si: »Počakajmo na jutri.«

V rodnem Slovenj Gradcu ste letos dobili tudi muzej Štirih kovačev. V njem so zbrani najpomembnejši dogodki in mejniki vašega ansambla. Ali ste si kot mladi muzikant kdaj predstavljali, da bo glasba osmišljala vaše življenje in vi z njo razveseljevali na tisoče poslušalcev?

Veseli smo, da je Mestna občina Slovenj Gradec uredila prostor Muzej Štirih kovačev v Ozki ulici v Slovenj Gradcu, kjer je stalna razstava Kam le čas beži Štirih kovačev skozi 67 let. Muzej je v upravljanju Koroškega pokrajinskega muzeja. Izdali smo 47 projektov, od vinilnih plošč, kaset in CD-jev. Štirje kovači smo bili vsi v rednih službah, a vseeno smo veliko gostovali tudi izven naših meja. Po Evropi, Kanadi, Ameriki in leta 2001 na Japonskem.

Nikoli nisem pomislil, da bi se v mojem življenju lahko dogajalo nekaj tako lepega. Glasba in samo glasba me je vodila in to, da smo nekaj lepega in pozitivnega prinašali svojim poslušalcem. Kajti vedno rečemo, da brez zvestih poslušalcev tudi muzike ne bi bilo. Ko sem začel igrati, sem vedel samo to: »To je moje veselje, moje življenje, to je moja ljubezen, ki ji ni konca, tudi če moj valček pravi Nič ni večno.«

Fotografije: arhiv Štirje kovači

Sledite nam