Navigacija

Kategorije

Informacije

pon. 8.30–15.00
sre. 8.30–15.00
pet. 8.30–11.30
Splošne informacije

Novice in sporočila za javnost

Njegova pot srca

Jure Robežnik, prejemnik Kozinove nagrade za leto 2017 Društva slovenskih skladateljev

  • 6 junij 2017
  • 596
Njegova pot srca

Jure Robežnik, skladatelj, aranžer, glasbenik, tudi producent, nekdanji direktor Založbe kaset in plošč in že dolgo časa moj prijatelj, je izjemen človek in glasbenik. Več kot dvesto štirideset prijavljenih skladb (Orion, Mlade oči, Lastovke, Človek, ki ga ni, Če bi teden štel osem dni, Vila z rimskega zidu), a še zdaleč niso prijavljene vse, nič koliko priredb, del, katerih soavtor je in posnetkov!

Podpisal jih je z ljubeznijo, muzikalnostjo in s svojim znanjem v skoraj sedmih desetletjih druženja z glasbo. Toda prvih petdeset dinarjev in pol klobase si je kot harmonikar zaslužil z večernim igranjem v triu (na kitaro je igral arhitekt Miha Pogačnik!) na prvi 'tezgi' (»Znali smo pet pesmi, pa smo jih dvakrat ponovili!«) kot najstnik v gostilni Mrak, torej mnogo prej, kot je naredil vozniški izpit! Skozi čas se je seveda, ker je muziciral vsepovsod doma in tujini, nabralo več denarja kot klobas, in še več anekdot; zadnja, spontano rojena in iskreno izrečena na slovesnem sprejemu ob podelitvi Kozinove nagrade za letošnje leto - »Mojster zabavne glasbe!« - pove vse. Kakšno darilo vsem nam, da smo skladatelju Juretu Robežniku in njegovi raznoliki glasbeni ustvarjalnosti lahko s spoštovanjem zaploskali na svečani podelitvi Kozinove nagrade za leto 2017!

Življenje je vrtiljak …

»Življenje seveda je vrtiljak, sploh, če ga gledaš več kot osemdeset let nazaj (smeh). V tem času se je s tem našim svetom marsikaj godilo, tudi vojne, toda ko gledaš svojo mladost, ko jo opazuješ, jo gledaš z veseljem, z nostalgijo, tudi če so bili slabši časi. Živeli smo mnogo bolj skromno, kot si današnja mladina sploh lahko predstavlja, bili pa smo, ker nam še šlo vedno malo na bolje, bolj zadovoljni, kot so mladi ljudje danes. Ko sem bil maturant, je oče od nekje privlekel staro ogrodje kolesa, ga dal prebarvati – bil sem ponosen lastnik kar lepega kolesa in to pri starosti, v katerih se današnji študenti vozijo na predavanja s svojimi avtomobili. Te kolegialnosti, pomoči in delitve znanja danes ni več kljub veliko večjim in lažjim potem izobraževanja. Očitno zaradi novega sistema, tekmovalnosti, ki je zapovedana in ki ni dobra. To je prinesla nova doba. Mi smo znanje in izkušnje zelo izmenjavali, nekaj starejših kolegov, med njimi zgodaj umrli kitarist Mitja Butara, izvrsten teoretik, me je naučil veliko.

No, klavir sem že študiral, toda to ni takšna glasbena izobrazba, da bi se z njo trkal po prsih. V temelju sem samouk, veliko sem se sam učil. No, moj oče je bil kljub temu, da je bil bančnik, ljubiteljski pianist in njegova želja je bila, da bi bil tudi jaz pianist – takšen, kot Dubravka Tomšič Srebotnjak (nasmeh) – ali pa zdravnik. Ta želja se mu ni uresničila, me je pa on že od mladih nog navajal na klavir, na glasbo: hodili smo na abonmaje, v Opero, v glasbeno šolo. Zanimivo je, da me ni tisti obvezni klavir nikoli pritegnil: v tistih čudnih letih med vojno in po vojni sem z igranjem klavirja prekinil, potem, kar naenkrat, kot strela z jasnega, pa sem sam sedel za klavir in sem igral cele dni – mama mi je celo hrano nosila na klavir (nasmeh). Zaljubljen sem bil v muziko (smeh)! No, po malem sem se že tudi drugače 'zaljubljal', toda nič takšnega ni bilo. To je bila res ljubezen do glasbe, pravzaprav ljubezen do džeza, kakršen je bil takrat, v časih po vojni, ko je bil tudi estetska in svetovno nazorska opredelitev.

Mlade oči …

»Ja, to so bili časi optimizma, sploh nismo razmišljali, da bi bilo lahko kako drugače. Moj prvi avtomobil sem si prislužil kot glasbenik: igrali smo na plesih in zaslužili kar nekaj denarja. No, moja pet let mlajša sestra Katja je šla po maturi za eno leto v Anglijo, delala je kot au pair (tako so dekleta odhajala pomagati družinam, čuvala so otroke, op.a.): dobila je potrdilo, da je zaslužila toliko (čeprav ni zaslužila toliko!), da sem lahko kupil avtomobil – nakup avtomobila takrat ni bil enostaven. Jaz pa sem v tem času svoje honorarje 'pretapljal' v nemške marke in ko je ona odslužila leto v Angliji, sva se dobila v Münchnu: Jugoslavija je bila takrat zelo odprta država, bili smo svobodni, spoznavali smo svet, le denar je bil takrat problem (smeh). No, s Katjo sva se dobila, šla gledati avtomobile, a nobeden od naju ni imel pojma o njih: izbrala sva zelo starega opla, ki je stal 1.200 nemških mark, rekli so, da naj se odpeljeva, pa sva rekla, da ne znava voziti! Trgovec nama ga je zapeljal na parkirišče pred železniško postajo, ker sem bil z Levčkom Ponikvarjem, kitaristom iz ansambla Avsenikov, dogovorjen, da bo on peljal avto v Ljubljano. Nisem imel izpita, tudi voziti nisem znal (smeh)! S sestro sva se sprehajala po parkirišču in čakala Levčka, ko sva videla nemškega policista, da hodi okoli avtomobila in si nekaj zapisuje. Rekel nama je, da je avto napačno parkiran, da ga morava prestaviti, midva pa, da ne znava (smeh). Mislil, je, da se delava norca – no, pa je prijazno sedel v avto in nama ga prestavil! Potem je pa prišel Levček in smo z avtomobilom prišli domov, v Slovenijo. Vozniški izpit je sestra Katja naredila prej kot jaz – sem bil lenoba (nasmeh). S tem avtomobilom, ki ga je takrat vozil Koko Jagodic, ker pač nisem imel izpita, smo šli na snemanje z ansamblom Sepe na slovenski radio v Trst, a nam je že na Vrhniki počila guma – no, do Trsta nam je počila še dvakrat! Flikali smo, gum sploh ni bilo, bile so čisto bulaste, vozili smo se nekaj ur in še danes ne vem, kako smo prišli do Trsta (smeh). Ne vem, če se nam je takrat to zdelo zelo zabavno, danes pa seveda je tako. Takrat smo imeli turneje po Sloveniji s Sepetovim ansamblom, pa je Janez Čuk, znamenit igralec (igral je v filmu Vesna, op. a.) in moj mladostni intimni prijatelj, sedel spredaj v avtu in videl, da se po klancu kotali guma – snela se je in se kotalila po klancu navzdol, avto pa je še kar nekaj časa šel (smeh)…«

Na vrhu nebotičnika ...

»Denar za nakup vibrafona sem si prislužil, ko smo pol leta igrali po Franciji v ameriških vojaških bazah. To nam je urejal že pokojni prijatelj Miran Ogrizek, ki je bil takrat v Parizu – no, zanimiva zgodba. On je bil harmonikar pri Veselih beračih, igrali so v Ankaranu, pa je neke noči sedel v mali čolniček, sandolin in ponoči odveslal v Trst (smeh). In potem je postal tudi naš menedžer, postal je zelo uspešen poslovnež v tujini. No, pred nakupom vibrafona sem malo časa igral harmoniko, nato pa klavir, ko pa sem kupoval vibrafon, me je lastnik tovarne v Londonu prav povabil na kosilo in silno spustil ceno, da sem si ga lahko kupil – prislužil sem si ga s pol leta igranja (nasmeh).

Zelo veliko smo potovali, igrali tudi doma, pri nas je bila za glasbenike obljubljena dežela Štajerska, Maribor: veliko smo igrali, se ponoči ali zjutraj vozili domov, v Ljubljano. Zelo veliko smo se družili med seboj glasbeniki, tudi družinsko, bili smo prijatelji, prirejali smo večerje: toliko smo zaslužili, da ni bilo težav iti ven na večerjo in se družiti, prirejali smo domače zabave, pustne zabave, Majda in Mojmir sta bila velikokrat zelo dobra gostitelja, tudi Ati Soss. Zelo lepo življenje smo imeli, seveda tudi zato, ker smo bili mladi. A tudi ko so v Ljubljano prihajali tuji glasbeniki, džezarji, smo jih vedno zasebno peljali ven na večerjo, pa domov – zdi se mi, da danes tega ni več. Zelo gostoljubni smo bili med seboj in do gostov, tujcev. Tudi ko se je začela Slovenska popevka, smo te tuje goste sprejeli zelo z odprtimi rokami.«

Na deževen dan …

»Relativno pozno, blizu trideset let sem imel, ko sem se redno zaposlil na Radiu (današnji RTV, op. a.) in ostal tam ves čas. Svobodnega poklica takrat ni bilo, vsi smo bili v službi, danes pa so glasbeniki v večini svobodnjaki. Takrat tudi ni bilo veliko glasbenikov – ne bi smel reči, a mislim, da je danes glasbenikov in pevk ter pevcev za naše okolje preveč. Opazujem jih, veliko dobrih pevk je, a me skrbi za njih, ne vem, od česa bodo živeli, ker smo mala družba, tudi v številu plakatov, ki so vsako leto za pol metra večji, smo svetovni unikum. Če bi bil jaz župan, tega, plakatov, ne bi dovoli v takšni meri.

Najbrž (skromno) sem res kot strokovno uho dobil to službo. A pisati glasbo sem začel še pred mojim dvajsetim letom, že v gimnaziji. Imel sem nek kvartet Robežnik, a so vsi posnetki izbrisani. Ja, deset let pred festivali smo pisali inštrumentalno glasbo, džez, z vokalnimi skladbami smo začeli kasneje, ko se je spremenila glasba. Inštrumentalna glasba je še vedno moja ljubezen, no, tudi vokalna, lagal bi, če bi rekel drugače. Je pa res, da me bolj poznajo po vokalnih skladbah.«

Pegasto dekle …

»Ja, seveda je bilo ob službi tudi 'tezgarjenje', kot se v žargonu reče igranju, tudi to je bilo (nasmeh). A vedno manj, počasi sem kot uslužbenec manj igral, bolj smo snemali v studiu. Saj oder ima svoj čar, toda osebno nisem bil profesionalen glasbenik toliko časa: kolegi so bili kot glasbeniki zaposleni v orkestru, jaz sem bil zaposlen kot producent in v ozadju.

Takrat smo veliko igrali (in peli, torej oboje hkrati, op. a.) v živo, v studiu pa se je prižgala rdeča luč, tri, štiri in je tekla živa oddaja, ni bilo popravljanj. Ko so se začela vokalna snemanja, je pa že bil štiri kanalni magnetofon in se je v resnici rezalo s škarjami, da so se montirali posnetki in lepilo z lepilnim trakom (nasmeh). Težaško delo! Posnetki so obstali, toda marsikateri posnetek smo takrat z muko spravili skupaj in ne bi mogel reči, da so današnji izvajalci slabši!«

Lastovke …

»Elda Viler je pevka z od boga danim glasom! Prišla je k meni, spremljal sem jo s klavirjem in takoj smo vedeli, da je vrhunska pevka. Z veliko pevci sem sodeloval, toda nekateri so šli: za mlado punco je težko zdržati in ostati pevka daleč v zrela leta: z leti to postane težje in bolj trpko, zlasti pri ženski zaradi telesnih sprememb, družine … Mojzes je zelo dobro povedal, da smo imeli na začetku Slovenske popevke dvajset pevk, zdaj jih imamo pa kakih dva tisoč – tudi če damo eno ničlo stran, so stvari zelo drugačne. Naši časi so bili pionirski in neprimerljivi z današnjimi! Polni dogodivščin ...«

Glas stare ure …

»V Rusiji je bila luštna dogodivščina, z nami je bil tudi Vinko Globokar z ženo. Bili smo v Taškentu, pa je v našo hotelsko sobo prišel Vinko, ves bled, in povedal, da je bilo v njuni sobi na postelji nekaj bulastega. Odgrnila sta rjuho in videla goro denarja, goro rubljev - očitno ga je pozabil ruski 'biznismen', švercar! Takoj smo šli to prijaviti, prišel je direktor, odnesli so denar, naslednji dan pa smo šli vprašati, ali je zadeva urejena, ali so naredili zapisnik, pa sploh niso hoteli nič slišati o tem (smeh)! Denar, ki ga je Vinko našel v svoji postelji, je čudežno izginil (smeh)!«

Presenečenja …

»Še ena zgodba: v Pariz sem na festival poslal svojo pesem Skrivoma, posnela jo je Majda Sepe in tudi odpeti naj bi jo šla ona, pa je Majda takrat odšla na neko turnejo in pela je Radojka Šverko. V Pariz smo šli Mojzes, midva z ženo in Radojka, pa nam je avto čisto crknil v Italiji: mehanik, ki je prišel po avto, nas je vprašal, ali je avto ruski, ker je bila na tablici zvezda in sem bil kar užaljen (nasmeh), ker je bil avto dober, angleški, a je pač crknil. No, naprej smo šli z vlakom, veliko stroškov je bilo: Radojka in Mojzes sta šla po festivalu domov z vlakom, jaz sem klical, kaj je z avtom in so mi italijanski mehaniki rekli, ali lahko pošljejo helikopter po rezervne dele, ker je bilo zasneženo … (smeh)

Lumpje italijanski so me izkoriščali! En teden sva z ženo v Parizu čakala na to, da bo avto popravljen, nato sva se v Slovenijo vrnila z vlakom. Čez en mesec sem šel v Italijo z vlakom po moj popravljen avto, ki me je stal toliko, kot da bi kupil novega – skorajda sem bil od tega popravila bankrotiran nekaj let. Tisti Italijani so me zaradi enega rezervnega dela čisto izželi … No, zdaj imam pa dosti pogovora (nasmeh) …«

Maja z biseri …

»Veselim se, ker ta moja dela zdaj pojejo kakšni odlični mladi pevci, glasbeniki! Vesel sem Kozinove nagrade (dobila sta jo tudi Jože Privšek in Mojmir Sepe, op. a.), veselil sem se (glasbenega, op. a.) praznovanja okroglega rojstnega dne, toda nikoli nisem dal prav veliko na praznovanje rojstnega dne; morda tudi zato, ker ga imam avgusta: takrat smo ali igrali ali bili na turnejah ali na počitnicah – neroden datum je to (smeh). Ta datum mi ne pomeni nič posebnega.

Res je, da znotraj sebe človek ostane takšen, kot je bil tam nekje pri tridesetih: značaj se nič kaj ne spreminja, to vidim pri prijateljih, nekdanjih sošolcih, s katerimi se vsako leto dobivamo ob obletnicah mature. Vidim, da se je fotografija nas vseh spremenila, toda značaj, duša, pa komaj kaj. Človek se v notranjosti še zdaleč ne spremeni toliko, kot se spremeni naša zunanjost (milo). Pozitivnost je tisto, kar imajo, recimo, Američani in bi se morali od njih bolj navzeti tudi mi: Think positive, misli, čuti pozitivno! To je dober recept za posameznika, a tudi za državo. Če te začnejo obhajati črne misli, se težko izkoplješ iz njih, če pa razmišljaš pozitivno, težave laže prebrodiš s tem življenjskim nazorom. Pa z družino in s prijatelji! Ja, think positive! To prispeva tudi k zdravju. In dobra volja je del zdravja.«

Uspavanka za dnevno rabo …

»Človek si vedno več želi, kot pa doseže, marsikaj se v življenju ne posreči, ampak moraš iti dalje – z nasmehom na obrazu in v srcu …«

Podpis:

»Glasba je kulturna podoba naroda, glasbeni programi na radiu so polni nekakšnih pogovorov, na nacionalni televiziji že dolga leta nimajo glasbenega urednika – zadnja človeka-glasbenika tam sta bila Urban Koder in Dušan Hren. Mislim, da je to sramota in da je podcenjevanje glasbe! Obenem pa je glasba zelo eksploatirana in je medij, ki se mu ne priznava strokovne veljave, kakovosti in kulturnega poslanstva. Čeprav je res, da je danes preveč glasbe narejene brez kakršnekoli muzikantske žilice in da so besedila pod vsako kritiko. Ampak to je moje osebno mnenje.«


Jure Robežnik, kratka biografija

Rojen je bil 23. avgusta 1933 v Ljubljani. Sprva se ni odločil za glasbeni študij, toda življenje v okolju z bogato meščansko tradicijo, je bilo poleg humanističnega znanja zaželeno tudi igranje instrumenta: pianistično znanje je dobil v osemletnem študiju klavirja pri Glasbeni matici v Ljubljani. Že v času študija na Filozofski fakulteti na oddelku za germanistiko, kjer je diplomiral leta 1958, je bil med pionirji slovenske zabavne glasbe. Toda že kot gimnazijec je igral v baru Nebotičnik, skupaj z Borutom Lesjakom, in se pred svojimi profesorji skrival za takratnim instrumentom – harmoniko.

Kmalu se je spoznal z deli medvojne in povojne generacije ustvarjalcev zabavne glasbe: Zicherla, Goloba, Vidmarja, Ponikvarja in Ferija Souvana. Še večja znanja pa je pridobil v svojem kvartetu, v katerem je igral klavir in vibrafon, ki ga je kot redek instrument s pomočjo prijatelja Mirana Ogrizka dobil iz Pariza.

Pomembnejši korak je bil zanj igranje v ansamblu Mojmirja Sepeta. Ob igranju, prirejanju in komponiranju ter ob vzorih Sossa, Adamiča in Sepeta se je glasbeno izbrusil. Med služenjem vojaškega roka in po obvezni 'obuki' je prišel v Dom Armije, kjer je pisal aranžmaje, ki jih je Bojan Adamič snemal na Radiu.

Kot avtor se je predstavil na prvi Slovenski popevki leta 1962 na Bledu s skladbo Glas stare ure. Ura ga je spremljala tudi na festivalu Opatija l. 1965, tokrat pa je bila Stolpna (ura).

V bogati zapuščini radijskega arhiva je kar 121 Robežnikovih avtorskih del v lastni orkestraciji za veliki zabavni orkester ter 67 del za plesni orkester. Pogosto je segel tudi na področje šansona, saj mu je izbor ustvarjalcev pesnikov (Gregor Strniša, Dušan Velkaverh, Branko Šömen, Smiljan Rozman, Svetlana Makarovič, Miroslav Košuta, Milan Jesih, Ervin Fritz in celo Tomaž Šalamun) to omogočil.

Dolga leta je bil producent v glasbeni produkciji Radia Slovenija (1962–­74). To je bil čas, ko so glasbeno ustvarjalnost usmerjali glasbeni ustvarjalci, kar pa v današnjem času pogrešamo. Kasneje je bil urednik in direktor Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. Kot tak je zvesto sledil svetovnim tokovom, zato ne čudi dobro sodelovanje z vokalnim sestavom Bele vrane in vsemi najodličnejšimi slovenskimi in jugoslovanskimi pevci.

Kot skladatelj je bil prisoten in nagrajen na vseh pomembnih jugoslovanskih festivalih zabavne glasbe od Opatije do Beograjske pomladi. Zastopal nas je tudi na Festivalu Sredozemske pesmi v Aleksandriji.

Robežnikovo ustvarjanje pa je poseglo tudi na področje scenske glasbe in ustvarjanja glasbenih avizov, in na področje lahke orkestralne glasbe.

Besedilo: Miša Čermak

Avtor fotografije:Šimen Zupančič
  • TOP3

    Preteklega tedna

    SloTop50
  • 1
    SHEERAN ED PERFECT
  • 2
    AXWELL // INGROSSO MORE THAN YOU KNOW
  • 3
    CABELLO CAMILA FT. THUG YOUNG HAVANA
Sledite nam