Raziskava Music Crossing Borders, pod vodstvom Emmanuela Legranda ter okriljem EMO (European Music Office) in Eurosonic Noordrslag, je vzela pod lupo dejansko stanje preseganja okvirov nacionalnih državnih meja evropskega glasbenega repertoarja znotraj Evropske unije.
Glasbena scena v Evropi je močna, ustvarjalna in izredno raznolika, saj ima vsaka država znotraj EU močno lokalno glasbeno sceno, vendar pa zaradi kulturnih raznolikosti, posebnosti nacionalnih trgov in jezikovne pestrosti, glasbeni repertoar ne kroži znotraj EU in je daleč od tega, da bi obstajal enotni glasbeni trg.
Namen študije je bil analizirati tok kroženja repertoarja med državami EU na podlagi statističnih podatkov radijskih predvajanj in digitalnih prenosov (ang. downloads).
Ključne ugotovitve študije so - niti ne presenetljive:
- evropski repertoar je dokaj dobro predvajan na nacionalnem nivoju z lokalnim repertoarjem, vendar so zelo redki tisti evropski umetniki, ki so zmožni lokalni uspeh razširiti čez mejo.
- Edina glasba, ki je zmožna premostiti državne meje brez omejitev, je repertoar ZDA.
- Tudi repertoar Velike Britanije se sooča s težavami pri premagovanju meja, saj so le redki britanski umetniki pan-evropsko uspešni.
- Države iz južne in vzhodno-centralne Evrope imajo manj možnosti, da bi bile čezmejno uspešne; več možnosti imajo države severne Evrope.
- V vseh evropskih državah prevladuje angleško-jezikovni repertoar tako v radijskem predvajanju kot pri digitalnih prenosih, vendar pa v nobeni državi delež glasbe v lokalnem jeziku ne presega 25 %.
- Evropski glasbeni žanri, ki največkrat presegajo državne omejitve, so najpogosteje iz vrst plesnih in pop ritmov.
- Rock kot glasbena zvrst skoraj ne obstaja na evropskih listah.
Radijske postaje predstavljajo vir do evropskega množičnega trga, živa glasba in digitalni mediji pa so ključni pri doseganju novega občinstva.
Zaradi zaskrbljujočega stanja nezmožnosti preseganja nacionalnih okvirov znotraj EU so avtorji študije tudi oblikovali priporočila za vse, ki sprejemajo politične odločitve, da se osredotočijo na:
- podpiranje žive glasbe, še zlasti na nove talente in festivale;
- finančne sheme, ki podpirajo čezmejne promocije in marketinške kampanje;
- ustvariti pogoje za oddajanje in promoviranje evropskega repertoarja prek radijskih postaj;
- zgraditi zavest o evropskem repertoarju med poslušalci.
Kot je pokazala raziskava, ima trenutno (pod drobnogledom je bilo obdobje 1.9. 2010 – 31.8.2011) resnično pan-evropski uspeh (če izvzamemo fenomenalni uspeh britanske pevke Adele) zgolj uvoz repertoarja iz ZDA, kar je žalostno. V tem obdobju so na lestvicah dominirali Jennifer Lopez, Rihanna, Bruno Mars, Lady GaGa in Black Eyed Peas.
Evropski umetniki prav tako lahko dosežejo čezmejne aktivnosti, vendar je malo verjetno, četudi so pesmi v angleščini. Adele je očitni primer umetnice, ki ugaja panevropskemu občinstvu; zdi se, da bosta podobno uspešna tudi Taio Cruz in Tinie Tempah, medtem ko je francoski DJ David Guetta v isti ligi kot umetniki iz ZDA z globalnimi izdajami in milijonskimi prodajami.
Večina evropskega glasbenega repertoarja izvira iz zgolj 12-ih držav EU, od katerih jih ima le 8 umetnike, ki se predvajajo v vseh šestih državah, ki so bile vključene v raziskavo: Belgija, Francija, Nemčija, Irska, Nizozemska, Romunija, Švedska in Velika Britanija.
Večina vzhodno-evropskih in baltskih držav ni vključenih v liste (Bolgarija, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Slovaška in Slovenija).
Prav tako je raziskava pokazala, da če želi evropski umetnik uspeti preko nacionalnih meja, mora peti v angleščini, saj je le ena pesem med top 50-imi v neangleškem jeziku. Na lestvicah top 50 je običajno zgolj 7 skladb, ki izvirajo iz EU in niso britanske (le-teh je 23), vse ostale pa so izvorno ameriške skladbe.
Kakorkoli že, tako lastniki radijskih postaj, kot tudi politiki, bi se morali zavedati dragocenosti lokalnega in evropskega glasbenega repertoarja ter prepoznati dodano vrednost evropske jezikovne in kulturne raznolikosti ter to približati občinstvu, ne pa zgolj enosmerno kreirati okus in predvajati t.i. »svetovne« uspešnice, kar največkrat pomeni enostaven uvoz iz ZDA. Kot bi sami (načrtno) hoteli uničiti raznolikost Evrope in se »poameričaniti«.