Kulturna društva se javno zavzemajo, da bi bila zasebna lastnina (avtorska glasbena dela) na prireditvah, ki jih organizirajo kulturna društva, zastonj. V ta namen organizirajo javne shode (proti državi in SAZAS-u) v katerih celo zlorabljajo mladoletne otroke na katerih so napisi s pamfleti »SAZAS pusti nam živeti«, kar je že samo po sebi sramotno manipulativno dejanje »kulturnih« društev, brez primere in nevredno komentarja.
Kulturna društva so tudi javno izjavila, da se o uporabi glasbe in tarifi  ne nameravajo  pogovarjati s SAZAS-om, pač pa bo njihov problem uredil zakonodajalec, torej poslanci.
Za uporabo tuje zasebne lastnine se torej uporabnik ne namerava pogovarjati z lastnikom, pač pa si bo možnost brezplačne uporabe tuje zasebne lastnine izgotovil preko političnih strank in države.
Ker kot razlog, zaradi katerega bi morala biti avtorska dela zastonj, navajajo ohranjevanje kulturne dediščine, želimo navesti zakonsko definicijo kulturne dediščine kot izhaja iz zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/2008)  in sicer: » so dediščina dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke, Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti, ter druge državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednost, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas. Živa dediščina predstavlja naslednje zvrsti: ustno izročilo in ljudsko slovstvo, uprizoritve in predstavitve, šege in navade, gospodarska in obrtniška znanja, znanje o okolju, kulturni prostor.
Ker Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (UPB-3, Uradni list RS, št. 16/07)  v svojem 59. členu jasno določa, da avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti, je nesporno tudi dejstvo, da kulturna društva vsa starejša dela lahko uporabljajo zastonj.
Kje je torej razlog za izsiljevanje kulturnih društev, da (da pod krinko ohranjanja kulturne dediščine) želijo pridobiti brezplačno uporabo vseh avtorskih glasbenih del?
Če si bodo kulturna društva preko političnih strank uspela zagotoviti brezplačno uporabo avtorskih del, bo to ne samo v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, pač pa možnost, da se bodo veliki (komercialni) organizatorji glasbenih prireditev organizirali v pravni obliki (kulturnega) društva in si s tem zagotovili brezplačno glasbo in še večjega ustvarjanja dobička na račun avtorjev. Ali je to namen slovenske zakonodaje?

Potrebno je poudariti, da je avtorska lastnina zasebna lastnina, da Republiko Slovenijo zavezujejo mednarodne konvencije, ki jih je podpisala, med drugim Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del,TRIPS - Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine - Aneks 1 C, Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali Splošna deklaracija o človekovih pravicah, da bo ustvarila ustrezno okolje za učinkovito zaščito intelektualne lastnine, da je Združenje SAZAS pravna oseba zasebnega prava, saj so ustanovitelji in člani Združenja SAZAS lastniki oziroma imetniki avtorskih pravic.

Zato preseneča (ne) aktivnost države in državnih organov, ki je dopustila, da se zakon (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) izrablja in zlorablja za zaščito uporabnikov glasbenih del namesto za zaščito ustvarjalcev, kar bi moral biti prvotni namen zakona. Še bolj presenečajo dejanja Urada RS za intelektualno lastnino, ki je pripravil novelo zakona leta 2004, katera je omogočila blokado oblikovanja avtorskih tarif ter nagradila tiste uporabnike glasbenih del, ki se niso pripravljeni dogovarjati, hkrati pa je urad tudi izdal mnenje v korist  Obrtne zbornice, da za uporabo avtorjeve zasebne lastnine veljajo tarife iz leta 1998 (za nedoločen čas) v kolikor se organizacija, predstavnica avtorjev ne bo uspela dogovoriti drugače (ali za več)?? Slovenija nikakor ni ustvarila okolja v katerem bi bilo mogoče avtorsko pravico učinkovito ščititi in v katerem bi bilo jasno, da je avtorsko delo zasebna lastnina, kot se je zavezala z mednarodnimi konvencijami.