V zvezi z zavajajočimi izjavami Kulturnega društva Rače in njegovimi trditvami, da društvo ohranja kulturno dediščino, želimo povedati, da kulturno društvo, ki se želi in se resnično ukvarja s kulturno dediščino, po vsej verjetnosti angažira pevce, ki prepevajo ljudske pesmi, ali pesmi od katerih smrti avtorja teh pesmi je minilo že več kot sedemdeset let. Avtorska dela so zaščitena za čas življenja avtorja in še 70 let po njegovi smrti. Kulturno društvo zato ne bi smelo iskati razlogov za pomanjkanje finančnih virov ne v SAZAS-u, ne v državi. Kot rečeno, v kolikor društvo uporablja avtorska dela avtorjev, ki so pokojni več kot 70 let ali ljudske pesmi, SAZAS-u ne plačajo avtorskega honorarja.
Če pa društva izvajajo dela sodobnikov, je težko trditi da ohranjajo kulturno dediščino. Za takšna dela je potrebno plačati avtorski honorar.
Vztrajno organiziranje javnih protestnih shodov torej ne more biti rešitev za takšna kulturna društva, ki resnično želijo ohranjati ljudsko izročilo. Po drugi strani pa le slabšajo položaj društvom, v primerih, ko ta izvajajo dela sodobnikov, saj bi se tarifa za takšno uporabo glasbe lahko dosegla le s sporazumom z avtorji oziroma kolektivno organizacijo, ki avtorje ščiti.
Kulturno društvo Rače in njen predsednik Tone Žuraj, je sodelovanje oz. dogovarjanje s SAZAS-om izrecno odklonil, zato se upravičeno sprašujemo, ali je njegov interes resnično ureditev problemov v zvezi s tarifo ali pa se interes skriva kje drugje?
SAZAS se je v preteklih letih trudil iskati reprezentativnega sogovornika za reševanje »problematike kulturnih društev« s pogajanji. Edini, ki je izkazal pripravljenost do pogovora je bil tajnik Zveze kulturnih društev, g. Marjan Pungartnik, s katerim smo nekaj predlogov in možnih rešitev izmenjali na sestankih in javnih posvetih.
Resnost, da bi kaj premaknili ali rešili v skupno dobro, pa je pred dnevi omajalo dejstvo, da nadaljevanja pogovorov z njim niso več mogoča zaradi posredovanja nadrejenih.
SAZAS odločno zavrača kakršnokoli odgovornost do uličnih protestov kulturnih društev, saj je več kot očitno, da gre za inscenirano aktivnost, katere namen ni reševanje problema, temveč zgolj širi nestrpnost.
Javna uporaba glasbe vsekakor ni primerljiva s knjižničnim nadomestilom. Iskanje poti, da bi kulturna društva na ta način brezplačno prihajala dobrezplačne uporabe vseh avtorskih glasbenih del, pa neprimerljiva s svetovno ureditvijo.
Avtorsko delo je zasebna lastnina. Uporabnik, ki javno koristi zaščitena avtorska glasbena dela, si mora pridobiti dovoljenje avtorja ali kolektivne organizacije, ki avtorja ščiti.
Ker se glasbena avtorska dela v Sloveniji ščitijo obvezno kolektivno, uporabnik lahko na enem mestu in z enim dovoljenjem pridobi pravico, da uporablja katerakoli avtorska dela pod enakimi pogoji. S tem pa največ pridobijo ravno uporabniki.
Popolnoma izkrivljen odnos do avtorjev pa kaže s svojo izjavo Franci Kovač (vodja Mariborskega okteta). Kulturna društva se namreč nikakor ne morejo enačiti z revnimi pevci, saj so kulturna društva dejanski uporabniki glasbenih del, pa četudi neprofitna. Po drugi strani pa ima ravno izvajalec (pevec) možnost za svoje izvedbe zaračunati tistim, ki ga poslušajo, pa čeprav minimalen izvajalski honorar.
Avtorji, ki so prvi v vrsti dela ustvarili in pri katerih se vse začne (da kulturna društva svojo ljubiteljsko dejavnost sploh lahko negujejo in pevci pojejo), na žalost nimajo možnosti na ta način urejati svojih honorarjev, saj največkrat niti ne vedo, da so se njihova avtorska dela izvajala oziroma uporabljala. Še posebej avtorji tega ne morejo vedeti, če se kulturna društva izmikajo ureditvi obveznosti do avtorjev.