Obrtnik, september 2009, naslov članka: Ali smo že bližje rešitvi problemov s SAZAS? (avtor Blaž Radujko)  
Avtor članka navaja, da bo Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS) še naprej svojim članom svetovala, naj nadaljujejo s plačevanjem avtorskih nadomestil po tarifah iz leta 1998, in da je nedavno članica OZS v pravdi zoper SAZAS uspela dokazati, da še zmeraj veljajo te (stare) tarife.  

Odgovor Združenja SAZAS
Združenje SAZAS je v letu 2006 izvedlo revalorizacijo tarif, ki so veljale že vse od leta 1998. Revalorizacijo je SAZAS izvedel na podlagi veljavnega tarifnega dela Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998. To pomeni, da je SAZAS po večletnih pogajanjih, ko predstavniki obrtnikov niso pristali v spremembe tarif, bil prisiljen tarife uskladiti z rastjo cen od leta 1998 do vključno leta 2006. Po treh letih, odkar je bila revalorizacija uresničena, je (zgolj) v eni od sodb nižje sodišče sprejelo nenavadno stališče glede povišanja tarif.

Združenje SAZAS ponovno poudarja, da je avtorska lastnina zasebna lastnina, da je Slovenija podpisala več mednarodnih konvencij,  ki se v Sloveniji uporabljajo neposredno in iz katerih jasno izhaja, da avtor dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojih del in svoje lastnine, kot tudi to, da pove, pod kakšnimi pogoji bo dovolil uporabo svojih del. Jasno je tudi, da je avtorska pravica človekova pravica, ki pa je v Sloveniji nekateri ne priznavajo in jo vztrajno kršijo. Če bi bil SAZAS prisiljen obdržati tarife iz leta 1998, za povišanje tarif pa bi potreboval soglasje obrtnikov, torej uporabnikov glasbe, je vsakemu jasno, da do povišanja nikoli ne bi prišlo. Ravno to pa predstavniki OZS želijo in zahtevajo, zaradi česar že več let kreirajo medijske napade proti avtorjem in Združenju SAZAS, zavajajo javnost in ustvarjajo nestrpnost v slovenskem prostoru, ki ji ni primere v zahodnih državah, kjer je vsakomur jasno, da je glasba zasebna lastnina. 

Predstavniki obrtnikov, med njimi tudi Blaž Radujko, se niso bili nikoli pripravljeni dokončno dogovoriti o spremembi tarif Združenja SAZAS, kljub temu da so se bili pripravljeni pogajati, vendar kot kaže bolj zaradi pogajanj samih. Pogajanja so se na koncu zaključila z izjavo Radujka, da pogajalska skupina praktično nima mandata za sklenitev dogovora, o katerem so se predstavniki OZS in Združenja SAZAS dogovarjali.  Obrtna zbornica je tudi zamolčala, da odločba enega sodnika nižjega sodišča ni judikat in da praktično ne pomeni nikakršnega stališča in precedensa.  V nasprotju s to sporno odločbo je Ustavno sodišče RS v eni od svojih odločb (U-I-149/98-36) zavzelo jasno stališče, da so pogoji, ki so vsebina tarifnega dela Pravilnika SAZAS in ki jih, vsaj deloma, ne bi bilo mogoče zajeti v pojem splošnih tarif (zato tudi niso bili predmet soglasja Urada RS za intelektualno lastnino), operativno potreben in po vsebini korekten sklop določb bodisi o ravnanju Združenja SAZAS bodisi o dolžnostih uporabnikov. Pravna razlaga pobudnika ustavne pobude, da splošne tarife pravzaprav nimajo potrebnega soglasja po drugem odstavku 153. člena, ker so objavljene kot del Pravilnika, temu pa kot celoti Urad ni dal soglasja, očitno ni pravilna. Prav tako ne sklicevanje na to, da v objavljenem Pravilniku odobritev ni navedena: Urad je s svojim dokumentom št. 800-9/96 z dne 20. 3. 1998 izrekel soglasje “s tarifo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del SAZAS, sprejeto dne 19. marca 1998”.

SAZAS poziva OZS, da preneha z nestrpnostjo in zavajanji, ter hkrati sporoča, da se je pripravljen kadarkoli sporazumeti o novi tarifi, ki bo upoštevala tudi dejstvo, da nobena cena na trgu danes ni taka, kot je bila leta 1998. Dejanja, ki smo jim danes priča v Sloveniji, merijo v razlastitev in diskriminacijo avtorjev, lahko pa se zgolj vprašamo, kdo bo pri tem naslednji in kje se bo razlaščanje končalo.

Gorenjski glas, 15. september 2009, naslov članka: Razmislek o obveznem članstvu v obrtni zbornici (avtor Boštjan Bogataj)
V prispevku je bilo zaslediti navedbe Daniele Žagar, sekretarke Območne obrtno-podjetniške zbornice Kranj, glede višine članarine v obrtni zbornici v primerjavi z drugimi prispevki. Izpostavila je primer, da mora lastnik male kavarne za avtorske pravice plačevati osemdeset evrov na mesec, za članarino zbornici pa odšteje tretjino toliko.

Odgovor Združenja SAZAS
To je sicer lahko eden izmed možnih primerov, vendar je v tem kontekstu nesprejemljiv, zato Združenja SAZAS to insinuacijo odločno zavrača. Lastnik gostinskega lokala namreč lahko v primerjavi s članarino v obrtni zbornici že za 19,36 evra na mesec (pri letnem predplačilu pa celo za 15,49 evra) pridobi pravico do neomejene uporabe svetovnega zaščitenega glasbenega repertoarja, v kolikor ima v lokalu nameščen radijski sprejemnik brez dodatnih komponent in zvočnikov. Ob tem naj pojasnimo, da je višina avtorskega nadomestila v lokalih odvisna od kapacitete lokala in od vrste glasbenih aparatov, ki so za uporabo glasbe v lokalu nameščeni. Višin avtorskega nadomestila zato ne moremo pavšalno navajati, zlasti ob upoštevanju dejstva, da so mesečne tarife (ki so v Sloveniji v primerjavi s sosednjimi državami nizke) pri letnem predplačilu celo 20 odstotkov nižje kot pri mesečnem plačilu. Iz navedenega tako jasno izhaja, da je višina avtorskega nadomestila lahko mnogokrat precej bolj primerljiva z višino članarine v obrtni zbornici, kot je to na primeru ponazorila Žagarjeva.