URSIL je različno obravnaval predvsem kolektivno organizacijo - Združenje SAZAS v primerjavi z drugo kolektivno organizacijo Zavodom IPF, iz obširne dokumentacije pa je moč razumeti, da je URSIL sistematično in načrtno diskriminiral Združenje SAZAS v primerjavi z Zavodom IPF, katerega ustanovitelji so kapitalsko močni subjekti, slovenske glasbene založbe, kar dodatno podkrepljuje dvome v neodvisnost in nepristranskost URSIL in v njegovo primernost za izvajanje svoje zakonske funkcije, za stvaritev okolja za učinkovito upravljanje in zaščito avtorske pravice, kar bi sicer morala biti njegova primarna naloga. Še huje pa je, da si je URSIL v istih zadevah različno in arbitrarno tolmačil isti zakon in da je iz njegovih odgovorov in postopkov razvidno, da ne pozna svojih pooblastil in prava.

1. Od Združenja SAZAS je URSIL s sklepom številka 31221-2/2010-19 (103) z dne 30.6.2010 naložil dostavitev vseh notranjih aktov, medtem ko je dne 8.1.2008 kot tudi 10.1.2008 jasno zapisal, da Zavod IPF notranjih aktov ni dolžan posredovati, češ da gre za interne akte, ki jih kolektivna organizacija sprejema povsem samostojno.
    
2. Od Združenja SAZAS zahteva, da Skupščina sprejme obračun, češ, da mora obračun skladno z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah sprejemati Skupščina. Po drugi strani pa se pri Zavodu IPF zadovolji s tem, da je obračun obravnaval zgolj Svet Zavoda IPF  in to mimo vseh rokov. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah-ZASP namreč določa, da mora kolektivna organizacija po zaključku vsakega poslovnega leta sprejeti oziroma pridobiti letna poročila organov upravljanja in nadzora o zbranih avtorskih honorarjih in nadomestilih, njihovi delitvi, poslovanju kolektivne organizacije, izvajanju sporazumov z domačimi uporabniki ter sporazumov s tujimi kolektivnimi organizacijami ter
   poročilo revizijske gospodarske družbe o opravljenem pregledu računovodskih izkazov skupaj z mnenjem pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja kolektivne organizacije z ZASP. URSIL se je arbitrarno in mimo zakona,  v primeru Zavoda IPF zadovoljil zgolj s poročilom revizijske gospodarske družbe, nikoli pa ni zahteval še pridobitve mnenja pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja kolektivne organizacije z ZASP, saj si Zavod IPF le-tega v skladu z ZASP ni pridobil.
    
3. Medtem ko URSIL SAZASU od prihoda novega direktorja dalje pripisuje kar javno pooblastilo, pa je bilo dosedanje stališče Državnega zbora in Ministrstva za javno upravo (pa tudi informacijske pooblaščenke - 2.stran, 6. odstavek in URSILA) drugačno.
   Iz pričujočega gradiva je več kot očitno, da si je URISL z Jurijem Žurejem začel samovoljno in arbitrarno razlagati veljavno zakonodajo, kar pomeni odsotnost kakršnekoli pravne varnosti.
    
4. URSIL od Združenja SAZAS zahteva, da ima vsak njegov član možnost vpogleda v vso dokumentacijo, in da mora biti letno poročilo sestavljeno na način, da posamezni avtor lahko ugotovi, po katerih pravilih in kriterijih so se avtorski honorarji in nadomestila delili in posledično preveri ali je bil njegov avtorski honorar pravilno izračunan. Iz odgovora URSIL z dne 30.12.2009 (3. odstavek) pa jasno izhaja pojasnilo, da smejo člani druge kolektivne organizacije (Zavod IPF) zahtevati le na vpogled letno finančno poročilo in poročilo nadzornega odbora.
    
5. URSIL je v praksi več let (pod vplivom kapitala in uporabnikov glasbenih del) sistematično obravnaval dve kolektivni organizaciji različno in deloval  proti Združenju SAZAS represivno, medtem ko druge kolektivne organizacije Zavoda IPF, od leta 2000 dalje, odkar mu je država podelila dovoljenje za kolektivno upravljanje, sploh ni nadziral in mu omogočal kakršnokoli delovanje. S prihodom Jurija Žureja na direktorsko mesto pa je URSIL začel kreirati, tolmačiti in izvajati neko samo njemu poznano in razumljivo pravo.
    
6. Iz pravnih ekspertiz (Utemeljenost zahtev URSIL po spremembah Statuta SAZAS in Obseg zakonskih pooblastil URSIL) pa še posebej izhaja, da je URSIL in njegov direktor Jurij Žurej prekoračil pooblastila.
    
7. Medtem ko celoten svet zagovarja vzpostavljene standarde Svetovne organizacije za intelektualno lastnino - WIPO na področju avtorske pravice, pa Jurij Žurej vehementno odgovarja v smislu, da ga svetovni  standardi ne zanimajo, ker naj jih  naša država ne bi bila dolžna spoštovati.

V zgoraj navedeni dokumentaciji je le nekaj dokazil, ki posledično pripeljejo do dvoma o poznavanju in pravilnem tolmačenju veljavne zakonodaje.